Youtube je eden izmed večjih izumov zadnjih let. Čeprav ni ravno izum, pa je vseeno spletna revolucija in zajema precej večje področje, kot le splet in računalništvo. Vzpon je doživel ob objavitvi najbolj popularnega viralnega videa vseh časov, Star Wars Kid. Je tako rekoč del kulture in vsakdo se lahko predstavi s svojimi talenti in ostalimi norčijami skorajda vsemu človeštvu in kar je najbolj važno, za to ni potrebno plačati nič več kot stane web kamera in dostop do interneta, kar pa je dandanes že skorajda tako potrebno kot elektrika. Nikoli prej v zgodovini ni bilo tako dostopno in enostavno biti viden tako veliki množici, kaj šele, da bilo ZASTONJ!!! Prav zanimivo bo videti v prihodnosti, ko se bo v zgodovinskih učbenikih (takrat bo verjetno učbenike zamenjal file na računalniku) naših vnukov (ali pa mogoče šele njihovih vnukov), pojavil youtube, kot nov revolucionarni medij, ki je pospešil razvoj (no mogoče bo tu bolj govora nasploh o internetu).

Zakaj pospešil razvoj? Poleg vseh vodičev in "How to do" videov, so se s svojim delom predstavili mnogi amaterski razvijalci tehnologije, katere so opazili vplivnejši ljudje. Poglejmo naprimer Johny Chung Lee-ja (njegov youtube kanal jcl5m). Z njegovimi izumi, predvsem z wiiremote projektom, se je predstavil na youtube-u in kmalu zaslovel. S pomočjo Nintendo Wii remot-a, je ustvaril "Head tracking", ki bo verjetno revolucija v igričarski industriji. "Head tracking" je tehnika, s katero aplikacija zaznava pozicijo glave in temu primerno prireja sliko, s čimer lahko dosežemo efekt, virtualnega okna. Na ta način lahko dejansko pogledamo objekt s skoraj vseh strani in dobimo občutek, da zremo v novo dimenzijo. To tehniko, so po objavi njegovega videa, polek nešteto amaterskih navdušencev, začeli razvijati razvijalci pri IBM:

Povabili pa so ga tudi, da svoj projekt predstavi na TED konferenci:

To je mislim, da dovolj dober dokaz, kako vpliven in močen je youtube in da ne vsebuje le neumnih in primitivnih, videov. Prepričan sem, da lahko še pričakujemo cel kup zanimiv videov, saj je vsak dan objavljenih več kot 150 tisoč posnetkov in prav gotovo se za vsakega najde nekaj.

Od nedavno kompanija Google je na trziste izbacila čistu konkurenciju kompaniji Apple. U pitanju je gPhone koji predstavlja, da kažem, ‚‚kopiju‚‚ iPhona. Glavna i najbitnija razlika između ova dva telefona - racunara :) jeste u izgledu. Naime, gPhone je upakovan u kućište osrednjeg izgleda, dok iPhone ima besprekoran izgled, što je i njegova najjača strana.
gPhone je zamišljen kao praktična spravica. Zato gPhone, osim ekrana na dodir, ima i QWERTY tastaturu na izvlačenje, što olakšava kucanje poruka i podsetnika. Takođe, džifon ima „demokratskiji” operativni sistem, jer može da koristi sve aplikacije pisane za njega, dok iPhone može da koristi samo one programe koje je odobrio Epl, što je složićete se mnogo, mnogo bolje.
gPhone je bitan ne samo zato što je Guglov prvi potez na tržištu mobilnih telefona, već i zbog lansiranja „Androida”, potpuno novog operativnog sistema za mobilne telefone - kaže Ernest Doku, sa sajta Omio.com koji se bavi poređenjem mobilnih telefona.

Performanse ova dva modela, konkurentskih kompanija, se u sustini ne razlikuju mnogo:

gPhone vs. iPhone
Ekran: 3,17 inča vs. 3,5 inča
Boje: Crna, bela, braon vs. Crna
Aduti: Tastatura na izvlačenje, Ekran na dodir, Android OS vs. Tastatura na ekranu, Ekran osetljiv na dodir, Mac OS
Šta radi: Mobilni telefon, Internet, e-mail vs. Mobilni telefon, Internet, e-mail, Muzika, Video, iPod
Kamera: 3,1 Mpx vs. 2 Mpx
Cena u Srbiji? još se ne zna vs. 300 - 600 evra + dekodiranje 50-60 evra

Ne mine 2 dni, ko se mi v sobi vrti Just Like Heaven od Katie Melua. Komad ima precej povdarjene base, ojačevalec pa je bil nastavljen na precej visoko jakost, tako da sem samo naenkrat zaznal, da iz "centra" ne prihaja zvok. Pa je šel :S Čez dve ure spet deluje. Naslednji dan ne več. In potem sploh ne več. Pa smo šli na elektro-servis: "izhod za center je šel". Mine teden, kličem: "roba že prihaja, grelc je šel". Mine še drugi teden: "dela". Pridem iskat in mi model pove, da ga sploh ni nič rihtal, ker je kao skos delal tko kot treba. Doma sem vse včasih zgledno urejene, tedaj razkopane kable zopet pospravil, priklopil in zadeva res špilala. 15 minut...
Spet sem problem "rešil" in diagnosticiral sam. V čem je problem? V isti leseni škatli kot ojačevalec je vgrajen še nizkotonec, ki zadevo precej trese in zaradi tega je nekje nastal slab stik. Rešitev je pa taka, da vsakič, ko center crkne udarim po škatli. Po enem tednu me že pošteno boli roka, meni pa se ob mislu na ponovno razkopavanje kablov, para srce :(

Sej bi škatlo peljal nazaj, a mi gre na živce, ker bo tam spet vse v redu in je serviser SPET ne bo rihtal, nič računal, na vprašanje "Koliko sem dolžan" pa bo odgovoril, da bo že fotr za kofe dal. Sej ga ne fehtam zastonj - raje plačam, pa vidim da zadeva funkcionira tako kot treba.

ABF Performance, Inc je predstavio najbrzu varijantu Mini Cooper S. Naime ekipa iz ABF-a je uspjela da iz 1.6 L cetvoro cilindricnog motora, koji po fabrickim specifikacijama razvija citavih 172 konjskih snaga, izvuce masivnih (486kW) ili 650 konjskih snaga. To su uspjeli ugradujuci ogrmni turbo zajedno sa novim intercolerom, veliki je uspjeh bilo samo ugurati sve to u male dimenzije Minija. Pored toga ABF je olaksao Mini na samo 795 kilograma. Takav ABF Mini Cooper S je sposban da isprinta cetvrt milje za 10.48 sekundi pri prosjecnoj brzini od 216 km/H.

Ono sto je interesatno da ABF nije mjenjao pogonsku osovinu, odnosno pogon je jos uvijek na prednjim tockovima i ako je uhodana misljenje da je 250 konjskih snaga granica iskoristljivosti prednjeg pogona, sve preko toga izaziva gubitak upravljivotsti. Medutim znajuci da ce ABF vecinom ovaj auto koristiti za drag utrke u kojima i nije potrebna pretjerana upravljivost, vjerovatno im to i nije bio i primarni cilj. Ovaj ABF Cooper S je i sam BMW priznao kao najbrzi Mini na svijetu.

Prvo ime.. Cléon je mesto u Francuskoj (u blizini Rouen-a) u kome se nalazi veelika fabrika Renault motora, u kome je toliko pominjani motor zapoceo svoj zivot.. Medjutim, taj motor ( ili je bolje reci citava serija motora) je kasnije izradjivana u Spaniji, Portugalu, Turskoj, Rumuniji, Kolumbiji i Argentini.
Motor se proizvodio tokom 42 godine, i za to vreme postao je nadaleko poznat po svojoj izdrzljivosti, robusnosti, te svojim karakteristicnim zvukom koji se moze prepoznati u 1.000 drugih.
Rodjen je daleke 1962 godine, po nekima je prvi put ugradjen u R8, po drugima u jednu verziju Floride. Poslednji put je ugradjen u jednu Daciu 29.11.2004. godine. Za to vreme je proizvedeno oko 27.000.000 cléon motora.
O cemu se radi? dakle, malo tehnike
1. Blok motora je od sivog liva, dok je glava motora aluminijumska (sto je dobro, jer se tako brze dostize radna temperatura)
2. vlazne kosuljice cilindara (resenje koje poskupljuje proizvodnju, jer auto ima tzv hilzne koje su ugradjene u blok motora, tako da klip nije u direktnom dodiru sa blokom motora-stublinom, vec naleze na hilznu). To resenje je omogucilo duzu trajnost motora, uz jednostavniju generalnku- promene se te kosuljice i nema potrebe da se busi blok na prvu, drugu ili trecu specijalu (resenje je relativno retko, znam da je Merc tako pravio motore, Peugeot, Citroen, Volvo, za ostale ne znam). Mali offtopic, ne zamerite: sredinom osamdesetih po Beogradu je bila prava potera za motorima popularne ajkule jer su taksisti jurili da u svoje Mercedese minike ubace malko preradjene hilzne iz DS-a koje si bile nepoderive. eto malog kuriozuma..
3. Bregasta sa strane, pokrece je lanac (nisam cuo da se menja), ventili stojeci nad glavom motora. Radilica ulezistena u 5 lezajeva. Ovo resenje se smtra prelazom ka savremenijem, gde je radilica u 5 lezajeva i bregasta u glavi i predstavlja zlatnu sredinu izmedju ovog resenja i nekada popularne "kent" konstrukcije (3 lezaja radilica i bregasta sa strane, primenjivana kod nor Juga 45 i Fice).
4. Zapremina motora od 956 ccm do 1557 ccm.
5. Maksimalne snage od 27 ks do 160 ks (R 5 turbo 2).
6. Napajanje gorivom jednogrli, zatim dvogrli karburator, injection
7. Turbokompresor na izduvne gasove
8. Ugradjivan u automobile napred, pozadi i centralno.

ugradjivan u sledece :Floride, Caravelle, Alpine A110, R4, R6, R8, R12, R15, R17, R18, R19, Estafette, Trafic 1 (!!!), Super 5, Fuego, Twingo, Clio 1, etc.
Ugradjivan i u druge automobile, kao npr Volvo 343 (kasnije 340), Daciae 1310, 1313 i etc.
Kod nas u zargonu nazivan "celicnim motorom".

Prispela je težko pričakovana 1GB M2 kartica za moj fončič (K610i) :) To je kar velik napredek, glede na to, da sem pred tem živel z borimi 64 MB :) Sprva sem se celo odločal med 1 in 2 GB modelom in bil kar malo bolj nagnjen k 2 GB, ampak mi je potem nekaj reklo "Manj je več" :P Zdaj vidim, da sem se kar pravilno odločil. Imam še namreč kar 330 MB rezerve. Itak imam gor večinoma muziko, malo manj pa tudi progijev in iger. Veliko prostora pa prišparam že s tem, da fon od videa ne kapira drugega kot 3gp-je ;)

Parkirne hiše so sicer elegantna rešitev problema parkiranja, ker lahko rastejo in se širijo tudi navzdol, torej pod zemljo, ker je prostor na površini v mestih sicer predragocen. Zdi pa se mi, da parkirne hiše med povprečnimi vozniki, kamor prištevam tudi sebe, niso ravno najbolj priljubljene, ker v bistvu nikdar ne veš, kaj te čaka za vhodno rampo (če nisi reden gost).

Prvo, kar mnoge po moje odvrne od uporabe parkirnih hiš, je nedvomno cena, saj so po mojem mnenju vse po vrsti predrage in vsak poizkuša, če le čas dopušča, najti kakšno prosto mesto  za parkiranje nekje tako, da bo čim ceneje, oziroma še najbolje kar zastonj.

Drugo, kar tudi mnoge odvrača, je zapletenost labirintov, kjer odložiš svojega jeklenega konjička in kjer vsako nadstropje ponavadi izgleda povsem identično, tako da če nisi pozoren, lahko kakšno uro zapraviš samo za to, da avto spet najdeš v po možnosti še klavstrofobičnih podzemnih hodnikih in rovih. Ko bi bili načrtovalci teh garaž vsaj toliko uvidevni, da bi recimo pobarvali nadstropja z različno barvo in bi si lahko zapomnil, da imaš avto recimo v rdečem nadstropju, nekje na koncu levo, ali pa da se celo še odtenek barve spreminja od svetlo rdeče do temno rdeče. Ne pa neke šifrirane oznake, ki jo mimogrede pozabiš, oziroma če se ti mudi in si prvič v neki parkirni hiši, lahko pozabiš sploh pogledati, kje si parkiral avto in kako se do tja pride.

Meni se je recimo v parkirni hiši pred Benetkami zgodilo, da enostavno nisem bil pozoren, kje sem pustil avto. Takrat sem prišel v Benetke tako mimogrede, na poti iz Verone in sem si samo želeli na hitro začutiti utrip mesta na vodi, v enem popoldnevu. Parkiram, skočim do najbližjega pomola, se vkrcam na vodni taksi, grem na pregrešno drago kavico (takrat mislim da še niso bili evri in je bila kljub vsemu bistveno cenejša kot danes) ob Doževi  palači in potem čez nekaj ur že nazaj proti domu. In ker nisem bil v naglici pozoren, se je zadeva zvečer za nazaj zapletla. Nadstropja so bila videti na pogled enako, tako da sem se lahko samo sprehajal med nepreglednimi vrstami avtomobilov in upal, da zagledam znano registracijsko tablico. In je trajalo in trajalo…

Tretje, kar mene pa tudi zelo moti in morda od vsega še najbolj, pa so razni sofisticirani načini plačevanja parkirnine.

Večinoma so se klasičnih utic z delavcem na vhodu parkirne hiše znebile in uvedle neke elektronske sisteme, kjer dobiš na začetku listek in moraš znesek poravnati na kakšnem avtomatu, preden hišo zapustiš, da ti sploh dvignejo zapornice.

Jaz zelo (poudarjeno zelo) poredko parkiram v parkirnih hišah in še takrat imam običajno težave. Recimo v Celju imajo poleg Špara neko parkirno hišo (Mislim da se imenuje Celeja), kjer imaš na vhodu rampo in avtomate za plačilo parkirnine. Samo problem avtomatov je, da sprejemajo samo drobiž, ne pa poljubnih bankovcev. Če nimaš drobiža, moraš denar nekje zamenjati. In čeprav sem poizkušal zamenjati po spominu bankovec za 20 €, sem hodil od bifeja, do prodajalne z nekimi tkaninami, a nihče ni imel toliko drobiža. Pa od česa ti trgovci v Celju potem za vraga živijo? Saj menda ne plačujejo vsi z karticami? Pa to ni bilo ob 7:00 uri zjutraj, ko se trgovine odprejo, ampak po 12 uri. Na koncu, po kakšne pol ure prosjačenja za drobiž, se me je usmilila prodajalka v Šparu, tako da sem lahko končno poravnal parkirnino in dobil kodo za dvig zapornice. Če bi se karkoli zapletlo, pa je na avtomatu napisana GSM številka za klic v sili. Za malo, da nisem res poklical, če imajo morda drobiž.

Samo če malo bolje razmislim, v času, ki ga izgubim, da se prebijem iz parkirne hiše in potem za nazaj poravnam parkirnino, jaz prehodim že nekaj kilometrov. Torej lahko parkiram nekje na obrobju zastonj in pešačim v center, ali pa najdem prosto mesto na navadnem parkirišču, kjer imaš človeka z torbico, ki prodaja parkirne listke.

V takih primerih bi sicer bila lahko parkirna hiše konkurenčna navadnemu parkirišču samo, če bi bila bistveno cenejša. Recimo vsaj 50%. Pa zanesljivo ni. Kvečjemu še dražja, razen morda v kakšnem City parku (BTC), kjer pa je res parkiranje v parkirni hiši zastonj.

In morda je ravno parkirna hiša v City parku primerna za učenje uporabe parkirnih hiš, zlasti vožnje po polžastih labirintih, kjer paziš, da ovinke spelješ tako, da po možnosti avto na robniku ne zabriše v luft in sopotnike razmeče po sedežih, poleg tega moraš biti previden, ker večina ne razume, da so nekje pod stropom ali na tleh narisani STOP znaki in kar vozijo po občutku. Kot pa že rečeno, je ta hiša zastonj, tako da se žal ne da hkrati naučiti pravilno uporabljati tudi avtomatov za parkirnino in zapornic.

Se pa morda parkirnim hišam obetajo lepiš časi. Jaz prihodnost vidim predvsem v robotiziranih parkirnih hišah.

vir: VW

Slika sicer prikazuje Volkswagnovo skladišče avtomobilov v Wolfsburgu, samo princip je pa isti. Tale 20 nadstropna zgradba, kjer avtomobile v bokse odlaga velika robotska roka, je sposobna shraniti enako količino avtomobilov na samo 20% prostora klasične parkirne hiše. Jaz si predstavljam takšno garažo tako, da zapeljem avto na neko platformo, stopim ven, pritisnem gumb, vzamem listek in odidem. Avto pa mi od tu naprej varno shrani avtomatiziran sistem. Bistvo tega pa je poleg prihranka prostora zlasti to, da zame, kot uporabnika, tole lahko "od zgoraj" izgleda kot navadno parkirišče in ne izgubljam časa z iskanjem avtomobila in prebijanjem skozi labirinte, pri čemur moraš še paziti, da te kdo ne zbije pomotoma, ko neprevidno hodiš po cestišču in iščeš najbližji izhod na svetlo.

]]> http://aibo.wordpress.com/?p=251 Tue, 08 Jul 2008 11:44:24 +0000 aibo http://jabuk.org/2008/07/08/zgodba-o-lukovi-izkusnji-s-spletno-trgovino-kupsi/ To je zgodba o fantu z imenom Luka.

Nekega junijskega dne (11.6.) se je Luka odločil, da bo svoje izražanje v Photoshopu nadgradil z nakupom grafične tablice. Uporabil je spletni primerjalnik cen spletnih trgovin in ugotovil, da je Wacom Bamboo tablica najcenejša pri celjski trgovini s sedežem v Ljubljani in jo dodal v "košarico". Srce mu je zaigralo, ko je videl, da imajo v trgovini v ponudbi tudi DVI-HDMI (M(ale)/F(emale)) adapter, saj bi mu le ta prišel sila prav pri priklopu njegoveda računalnika na njegov širokozaslonski televizor.

Še isti dan je oddal naročilo in bil prav prijetno presenečen nad dobavo artilov že naslednji dan. Veselje in radost pa sta minila, ko je ugotovil, da adapter, ki ga je dobil, drugačen kot na sliki. Ponovno je odprl spletno stran trgovine, ter si artikel ponovno ogledal, pri tem pa ugotovil, da sta sliki (M/F in F/M) adapterjev v trgovini zamenjani. Odprl je še njegov odjemalec e-pošte in odprl "Obvestlio o nakupu", ki pa opisuje izdelek (Adapter DVI-HDMI F/M), ki ga je dejansko naročil, računu, ki pa so ga pošiljki priložili v trgovini pa adapter, ki si ga je dejansko želel (Adapter DVI-HDMI M/F).

Luka je še isti dan upravniku trgovine poslal elektronsko pošto, v kateri je izrazil zadovoljstvo s hitro dostavo, obenem pa jih opomnil na zamenjani sliki artiklov (ki nista bili označeni kot simbolični in ki ju do danes še vedno niso popravili) ter pobaral o pogojih za zamenjavo. Dejali so mu, da naj jim omenjeni adapter pošlje nazaj ter da mu ga bojo brez ponovnega plačila poštnine zamenjali.

Nekaj dni kasneje (17.6.) je Luka na Pošti oddal adapter in priložil kopijo računa ter izpis e-mailov, ki so dokazovali dialog. Po enem tednu tišine (24.6.) je ponovno napisal e-mail in povprašal o napredku reševanja problema.

Po dveh dneh (26.6.) je dobil odgovor, da bo artikel še isti dan na zalogi in da ga dobi z "jutrišnjo pošto", kar pa se seveda ni zgodilo. Kar nekaj (12) dni kasneje (8.7.) Luka presenečen dobi rumeno kuverto z mehurčki, v kateri mu iz trgovine pošiljajo njegovo kopijo računa ter enak(!!!) (DVI-HDMI F/M) adapter, kot pri prvi pošiljki.

Luka je imel po štirih tednih nategovanja dovolj, adapterja ni ponovno pošiljal nazaj in je odšel v trgovino neveščih trgovcev, visokih cen in nekvalitetne robe, ter adapter, ki si ga je želel, kupil za nekajkratno ceno.

V starih dobrih časih, ko so planetu še vladali »cajtngi«, o čem takem ni bilo niti za zasanjati. Če si takrat hotel 2.0 filozofijo, si lahko sicer vzel rdeč kuli in narisal recimo Dolancu hitlerjanske brčice ali Kardelju prečko ter pripisal še »banda rdeča«, kar pa te je lahko že stalo enosmerne vozovnice do znanega Jadranskega otoka v primeru, če je veliki brat izvedel za takšno početje.

Danes je vse drugače in vsak, ki si utrne minutko časa, lahko prispeva svoj izliv na splet, pred katerim niso varni tako politiki, kot v zadnjem času tudi "uspešni" gospodarstveniki. Se mi pa zdi, ko takole na hitro včasih prebiram komentarje in se pri tem še malo nasmejem, da je prevladujoča drža predvsem škodoželjnost in cinizem, čemur so se izgleda prilagodili tudi razni novičarski portali.

Čim bolj je novica negativna, bolj je objavljena na izpostavljenem mestu, ker take novice seveda privabljajo komentatorje kot svetloba vešče, ki si potem dajo duška. In v tej luči se Romunska ideja uravnoteženja medijev, po kateri bi nek Avdiovizualni svet skrbel za to, da so dobre in slabe novice enakomerno zastopane v medijih, torej pol pol, ne zdi tako zelo utopična. Eden izmed pomislekov, ki sem ga imel ob tem, ko sem to novico prebral je, da je to, ali je neka novica dobra ali slaba vse prevečkrat odvisno od opazovalca in tu ni mogoče sprejeti po moje družbenega konsenza, ki nas ne bi spet razdelil na levičarje in desničarje. Drugi pomislek, ki pa tudi meji že na cinizem pa je, kaj bo ta Avdiovizualni svet storil v primeru, če bo na nek dan preveč dobrih novic in bo potrebno na hitro najti kje kakšno slabo? Bodo ustvarjali umetno potrese, zapirali tajkune po nedolžnem, umetno višali inflacijo?

In včeraj zvečer smo se lahko škodoželjno naslajali nad novico, da so praktično že isti dan, ko so odprli famozni Šentiviški predor in je eminenca končala s pogostitvijo, ta predor tudi zaprli, ker je odpadel nek omet, oziroma protipožarna zaščita. In potem so se vsuli komentarji v smislu:

Namesto Zidarja zaprli predor!

Kakšen omet neki. Iz stropa odpada suho zlato, saj je cena vsakega kubika predora 36.000 €!

Kako naj Zidar zida kvalitetne predore, če pa ga stalno zapirajo in je ves čas pod psihičnim stresom?

In tako dalje, komentar na komentar, eden bolj ciničen od drugega. Pri čemer dostikrat dobim vtis, da je osnovna novica tam zgolj zato, da se ljudje lahko izživijo v komentarjih in tako morda sprostijo del lastnih frustracij.

Ampak ta tehnologija 2.0 ima morda še eno sivo liso, področje, ki bi se ga dalo v različici web 3.1 dograditi, da bi novičarski portali in blogi nudili še več možnosti bralcem in komentatorjem za izražanje misli in ustvarjanje »dodane vrednosti«.

Če bi znal, bi jaz vse skupaj dogradil tako, da lahko nad neko novico ali zapisom na blogu podobno kot recimo v Photoshopu vklopiš prozorno plast in slikarsko paleto, s pomočjo katere lahko potem bralec doda tudi svojo grafično mojstrovino in ne samo komentar. Tako bi lahko zopet, kot v starih časih, politikom in tajkunom risali brčice, gigantske penise in pisali ali risali ostale grafite.

Sam sem si zadevo zamislil tako, da bi lahko potem jaz kot bralec imel ob strani zapisa izbirno ploščo z vsemi »web 3.1 umetniki« in bi lahko vklapljal ali izklapljal posamezne grafične plasti.

Če živite v katerem izmed večjih blokovskih naselji, potem je za vas verjetno že realnost "optika v hišo" (FTTH) in hitrosti prenosa podatkov od 10 Mbs za ceno okrog 20 € na mesec, pa vse tja do 1000 Mbs za ceno nekje 1000 € na mesec. To pa so že hitrosti, ki odpirajo celo vrsto novih možnosti uporabe, čeprav večina pozna samo IP televizijo oziroma še kakšno IP videoteko, ter seveda za povprečnega Slovenca praktično nepogrešljive Torrente, ki pa se uporabljajo med drugim tudi za nekakšen brezplačen TV na zahtevo.

V prispevku Prihodnost domačega računalništva sem vizionaliziral o tem, da mi mogoče v prihodnosti ne bi bilo doma več potrebno kupovati vsakih nekaj let računalnika, ampak bi mi ponudnik dostopa do interneta poleg povezave hkrati za nek drobiž na svojih strežniških farmah kreiral še moj mali virtualni (navidezni) računalnik, ter bi jaz prek hitre internetne povezave prenašal samo sliko ter komunikacijo z I/O napravami (tipkovnice, miši, skenerji, USB ventilatorji...). Kot sem izvedel pred kakšnim mesecem na nekem posvetu o virtualizaciji, naj bi tuji ponudniki take sisteme že intenzivno preizkušali.

Ker smo tudi pri nas opazili v zadnjem času kar znaten padec prodaje računalnikov (inflacija in astronomske podražitve goriv so izgleda naredile svoje), bomo morda tudi v teh krajih nekoč opustili masovno nakupovanje vedno novih računalnikov za domačo zabavo na vsake dve do tri leta in bomo morda nekoč raje najeli resurse pri katerem izmed ponudnikov virtualnega računalništva.

In danes sem tako mimogrede študiral, kako bi bilo fino, če bi se dalo tudi recimo igralne konzole, kot je PS3, XBOX 360 ali Wii na nek način uporabljati na daljavo. Torej da meni ne bi bilo potrebno kupiti zares konzole in dragih iger, temveč bi se samo naročil na servis nekega ponudnika, ki bi imel farmo recimo tisočih PS3 konzol, iz katerih bi se "podatkovni tok" prek interneta prenašal na moj domači TV ali računalniški zaslon. Jaz bi doma tako imel samo igralni plošček oziroma ustrezen vmesnik ter napravico za komunikacijo. Ko bi se zadeve naveličal, bi naročnino enostavno odpovedal, ali pa se naročil na drugo konzolo. Jasno, tu seveda ne gre za klasično virtualizacijo, ampak samo za prenos podatkovnega toka prek interneta, velika prednost takega sistema pa je boljša izraba resursov. Kajti če pogledamo domače naprave, pa najsi bo to računalnik, video predvajalnik ali igralna konzola, jih uporabljamo samo krajši čas, preostanek časa pa stojijo v pripravljenosti in samo žrejo dragoceno elektriko.

In vsako tako idejo jasno takoj preverim prek spletnega iskalnika, ali je kdo to že zvizionaliziral v nekaj otipljivega (temu se strokovno reče realizacija). In tako praktično v prvem zadetku naletim na spletno stran StreamMyGame, kjer sicer izgleda še ne podpirajo konzol (omogočajo baje igranje PC iger na PS3), da pa se s pomočjo njihovih rešitev očitno zagnati igro na enem računalniku (igralni strežnik) in jo igrati na drugem, kar je že zelo blizu (moje) ideje in tako se lahko nenazadnje tudi (ne)srečneži z Linuxom kot operacijskim sistemom pridružijo masi uporabnikov PC iger (kolega z Windowsi mora pa še vedno služiti kot igralni strežnik) .

No in ko se takole sprehajam po njihovi spletni strani naletim na sporočilo za javnost izpred kakšnega tedna, v katerem obveščajo, da so izdali programsko podporo za Asus EEE (za Linux in XP različico OS), ki omogoča, da lahko navdušenci igrajo celo tako računalniško zahtevne igre, kot je Crysis, na svojem malem prenosniku. Igra v bistvu teče seveda na "zaresnem računalniku", programska oprema na obeh računalnikih pa poskrbi za prenos podatkovnega toka. Da zadeva res deluje, priča video na youtubu, v katerega bi morali pa vložiti kakšno sekundo dela več in ga opremiti vsaj z glasbeno podlago in Asusa EEE opremiti vsaj s spodobno miško, če ne še z dodatnim zunanjim 24" LCD zaslonom in zaresno tipkovnico. Samo potem izgubi tako početje smisel.

No, mogoče pa so bili avtorji tega posnetka na slovenskem Blogresu in so prisluhnili predavanju Jonasa Ž. na temo "Video je jeba" in so se enostavno ustrašili.

Tako, sedaj pa grem v praksi preveriti, kako tale njihov STREAMIFIKATOR deluje in poročam, ko ubijem na Asusu EEE prvega Aliena ali vsaj virtualnega Korejca.

Danes ne živimo v komunizmu, ko je veljalo, da če ti državni Telekom ni povlekel kabla, potem ga pač nisi imel, ali pa si ga moral povleči sam z udarniškim delom. In v takratnem planskem gospodarstvu se je dalo postavljati roke pet, deset, dvajset, za kakšen zaselek pa morda tudi petdeset let, da so prišli ljudje do ubogega telefona.

Pri nas se spomnim, kot bi bilo včeraj, kako smo nekje sredi sedemdesetih let skoraj na kolenih prosili za telefon, pa nikakor ni šlo, čeprav živim v urejenem naselju, ki je danes celo samostojna občina, samo 30 kilometrov iz Ljubljane. Potem pa nekega dne pride nek tehnik Telekoma in pravi, da se moramo v trenutku odločiti, če hočemo telefon, ker ravno vlečejo kable. Vzemi ali pusti princip. Pa smo se odločili v trenutku in potem so nam povlekli kabel čez podstrešje hiše in napeljali priključek ter priklopili telefon. Čude tehnike, ki smo ga vsi nekaj dni ogledovali, še bolj kot potem prvi pravi barvni televizor kupljen za olimpijado 84 v Sarajevu. In vsakič, ko je zazvonil telefon, smo vsi hkrati stekli in se prerivali, kdo bo prvi dvignil slušalko.

No in od sredine 70 let prejšnjega stoletja se tega kabla ni dotaknil nihče, ker bi vedel, če se je kdo plazil po našem podstrešju. Pa se ni. Pred več kot letom dni pa sem enkrat opazil, da kabel do naše hiše ne gre več po isti trasi, ampak dobesedno visi naslonjen na našo hruško, ki je očitno tako postala nehote del Telekomove infrastrukture.

Da je zadeva še bolj zabavna, se ta kabel v naslednjih 50 metrih spusti na višino enega metra, kjer v zraku visi neka priklopna omarica in kjer se domnevam da priklopiti na kakšno žico in poslušati pogovore. To nisem sicer poizkusil, samo ne verjamem pa, da so lahko take komunikacijske omarice zvezane kar takole en meter nad zemljo?

Poseben primer je služnost, na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah (78. člen). Kakor vem, danes večina dobi v podpis pogodbo o služnosti, kadar vlečejo kable čez zemljišče fizične osebe. Tega seveda v komunizmu niso poznali in če bi se uprl, ne bi dobil telefona ali pa bi te celo tovariši deportirali na Goli otok, ker si rušil "tekovine socialističke revolucije". Danes bi pričakoval, da bo Telekom to področje vsaj pravno uredil in dal v podpis kakšno pogodbico o služnosti, nenazadnje v tem primeru trpi moja hruška, ki ji seva bakrena neoklopljena parica (unshielded twisted pair) direktno v krošnjo, poleg tega pa ko kosim travo vedno pazim, da pomotoma ne zadenem omarice in tako zabrišem "off line" celo naselje hiš.

Trenutno je sicer cela moja ekipa odvetnikov na morju, samo kakor smo se na hitro o tem pogovarjali, je baje danes običaj finančna odškodnina za služnost, ker nenazadnje taki kabli zmanjšajo vrednost zemljišča, sploh če ne gre za optiko. Je pa res, da potem lahko operater zahteva, da o ustanovitvi služnosti odloči pristojni upravni organ po nujnem postopku. Samo to pa tudi ne verjamem da gre čez brez zadržkov, saj potem imaš lahko danes parcelo prepredeno z vsemi možnimi kabli najrazličnejših operaterjev, ki bi malo vlekli kable.

Glede trpljenja moje hruške sem jim poslal tudi po elektronski pošti pisemce, seveda pod psevdonimom. Odgovorili pa so mi, da naj napišem naslov in kdo sem, da pošljejo nadzornika trase. To pa ne bom, ker jaz nisem dolžan skrbeti za njihove kable. Ko sem jih prosil za internetni priključek pa verjetno vedo, kaj so mi odgovorili (sklicevali so se na 11. člen zakona o elektronskih komunikacijah, kjer so dolžni zagotavljati samo univerzalno storitev, kar širokopasovni dostop do interneta očitno ni).

Je pa tako, da fiksna telefonija prek bakrenih kablov nezadržno odhaja v zgodovino ter v Tehnični muzej v Bistri in jaz sploh ne vem, zakaj nisem že zaprosil za prekinitev naročnine. Verjetno se mi enostavno ne ljubi pisati dopisa za odpoved razmerja, drugega razumnega razloga ne vidim. Na mesečnem računu za telefon je absolutni rekord zadnjih nekaj mesecev 3€ za stroške pogovora, tako da v bistvu jim plačujem samo naročnino v znesku malo manj kot 10 €. Večino minut telefonskih pogovorov so tako pobrali mobilni operaterji ter internet ponudniki z IP telefonijo.

Telekomu pa zelo zamerim natego z ISDN, ki je bil izgleda ekskluziva samo v Republiki Sloveniji (for Slovenian citizen only) pogoj za DSL (ADSL, VDSL) internetne priključke v določenem obdobju (to nima sicer nobene tehnične osnove), kar je zame prvoklasna natega, ki Telekomu po moje prav nič ne bo pomagala. Nenazadnje so tisti, ki so si to natego izmislili, močno podcenili principe delovanja trga in danes je od tega ostal samo grenak priokus natege tistih, ki so jim nasedli. Lahko pa sedaj gledajo številko tistih, ki jih kličejo prek ISDN aparata, kar je bilo reklamirano kot bistvena prednost ISDN tehnologije, ki je po moje tudi že zrela za v Bistro (očitno je bil v ozadju interes dobaviteljev opreme, kot je recimo iskratel, ki so vrgli v to področje veliko denarja).

Od operaterja nacionalnih komunikcij bi pričakoval, da bo pospešeno vlekel optiko po državi in ne samo v 10 ali več nadstropna strnjena blokovska naselja največjih mest (beri Ljubljani ali totem Mariborju), kjer si itak med seboj konkurirajo minimalno trije ponudniki optičnih priključkov.

Danes nismo več v komunizmu, kot že enkrat omenjeno, in planske petletke so preteklost. Če optike ne bo povlekel Telekom, jo bo konkurenca in kakor sam opažam med znanci, tu izgublja tudi Siol, kajti brž ko se pojavi optični priključek T-2, takoj praktično vsi naročniki odpovejo tako kabelsko, telefonijo in internet ter se priklopijo prek optike vsaj s trojčkom (10 Mbs prek optike pomeni, da ti film, ki bo čez en mesec šele v kinu, pade dol v pol ure, kar je prej vlekel 1Mbs bakreni ADSL dva dni, pravijo poznavalci).

To, da bi kdo optično povezal pa kakšen bolj odročen zaselek z recimo 10.000 prebivalci in nekaj kmetijami, pa ne pade na pamet nikomur, saj se kratkoročno investicija ne izplača. In tu Nacionalni operater telekomunikacij, kakor opažam, ne igra nobene posebne vloge, ampak caplja po moje še za ostalimi, manjšimi in propulzivnejšimi operaterji telekomunikacij, ki ne vlečejo za sabo balasta polpretekle zgodovine. Alibi za to pa ima verjetno v že omenjenem 11. členu Zakona o elektronskih komunikacijah.

In če bi šel nekdo resno delati analizo, ne bi bil presenečen, če bi ugotovili, da danes Mobitel s svojim brezžičnim UMTS omrežjem doseže več populacije, kot pa Telekom z bakrenimi vodi in DSL priključki. Ja, hčerka je očitno bolj radoživa in napredna kot mati(čna) firma.

Preberi še:
- Rovokopači by Onyx

Včasih vsega tega ni bilo in je bil daleč najbolj sofisticiran način prepisovanja uporaba miniaturnih walki-talkiev (večino so jih učenci naredili sami), pa še v tem primeru si moral imeti dolge lase (verjetno od tu izvira gibanje hipijev), da si lahko skril slušalke v ušesih. To se spomnim, da se je kar precej uporabljalo, dokler eden izmed učiteljev v srednji šoli ni slučajno na radiu ujel neke interference, kjer se je razločno slišal pogovor in je hitro poštudiral, za kaj gre. Ta tehnika je sicer temeljila na tem, da si imel zunaj učilnice pomagača, ki ti je potem prišepetaval odgovore. Se pa baje to uporablja še vedno tudi danes, le da so walki-talkie zamenjali telefoni in baje imajo nekatere punce mikrofone skrite kar v modrcu. Jasno, če bi pa profesor ali asistent odkril zadevo in stegnil roko v prepovedano območje, bi pa šel sedet zaradi spolnega nadlegovanja.

Jaz se tega načina nisem nikdar posluževal, čeprav sem imel takšno napravo doma že narejeno (v bistvu potrebuješ samo quarz za oscilator in še nekaj malega elektronike). Tako sem se vedno zanašal kar na običajne plonk listke.

Pri nekaterih mizah sem tehniko razvil tako, da sem pod mizo montiral plonk listek na elastiki, ki se je sam skril pod mizo v primeru nevarnosti. V bistvu je zadeva delovala tako, da si se zaguncal na stolu nazaj, listek je prilezel izpod mize, pogledal odgovor in se vzravnal na stolu v prvotni položaj, da se je plonk listek spet skril. Je pa res, da to ni delovalo v vseh učilnicah, ker mize niso bile kompatibilne.

Pri nekaterih predmetih se spomnim, da sem napisal cel komplet plonk listkov, jih lepo plastificiral in za to porabil verjetno bistveno več časa, kot če bi se zadevo enostavno naučil. In običajno se je to končalo slabo, ker sem namesto da bi se posvetil reševanju testa, samo gledal okrog po razredu, kje je učiteljica, in iskal pravo priložnost, da neopažen izvlečem iz žepa paket in v njem najdem tisti listek, na katerem so odgovori za posamezno vprašanje. Velikokrat prave priložnosti za to sploh ni bilo, tako da sem oddal skoraj prazno polo testa. Tu upam da danes obstajajo kakšne elektronske naprave v obliki dlančnika in da se to ne piše več na roke?

Seveda smo plonk listke lepili tudi pod kalkulatorje ali pa skrivali pod testno polo. Samo običajno so to učitelji poznali in je bil riziko prevelik. Nekateri učitelji so imeli še posebej dobro taktiko, da so za hip razred med pisanjem testa zapustili, potem pa se nenadoma vrnili nazaj in seveda zalotili in flagranti celo serijo učencev, ki so si kar izmenjali testne pole, da so lahko prepisovali. Danes imajo verjetno v razredih nameščene že tudi kamere in po izpitu učitelji samo pogledajo posnetke? Padel, padel, nezadostna, nezadostna…

Sem se pa smejal, ko mi je znanka razlagala, da imajo na faksu tak režim, da če te asistenti pri izpitu zalotijo, da si obrnil glavo, nimaš pravice do naslednjega roka za izpit. In za tole sem imel takoj idejo, kako bi se dalo zadevo posodobiti in avtomatizirati.

Fakulteta bi lahko od vojske kupila kakšne stare čelade, vanje vgradila miniaturni žiroskop z pripadajočo elektroniko, ki bi detektiral na milimeter natančno vsak premik glave in ko bi študent glavo obrnil za določen kot, bi se mu na vrhu čelade prižgala rdeča rotacijska luč, kot jo imajo recimo reševalna vozila. Tako bi lahko asistenti hitro in učinkovito odkrili vsakega prekrškarja in ga ustrezno sankcionirali. Pa še prizor predavalnice, polne študentov, z čeladami in lučkami na glavi, bi bil primeren za kakšno komedijo v stilu Austina Powersa.

Profesionalni način prepisovanja bi pa po moje danes bil, če bi imel recimo nekje v predavalnici skrit miniaturni projektor, ki bi sliko dobival prek kakšne wi-fi povezave in ki bi projeciral nekam na steno predavalnice odgovore v očem nevidni svetlobi, recimo infrardeči, sam pa bi sedel v razredu z posebnimi očali za gledanje infrardeče svetlobe.

Če učitelji vidijo koga s čem takim na glavi, gre verjetno za sofisticirano tehniko prepisovanje. Upam da s tem koga nisem izdal?

Po končani tej in tej terapiji, menim, da se lahko (ako me je volja) popolnoma odpovem računalniku ta moment. Tudi če mi prenapetost skuri PC (Meka lahk pač zarad vrednosti pusti pr meru) se po vsej verjetnosti ne bom metal po trepalnicah. Če mi je pač nekaj na voljo, bom to uporabljal, kot pa sem dejal - če zadeva kar naenkat zmanjka, ne bom "fural safra". Glede na to, da študiram računalništvo in računalnik obvladujem že 15 let, še toliko bolj čudno 

Kako mnenje pa ima o tem Maja...

"tu so take za v ušes. lepši zvok je. 20 € sm dal za njih."
"20 € si dal za SLUŠALKE ?!?!?!?!?!?! (si ti fakin uber prtegnjen?!?!)"
"ja, rajš dam 20€ za slušalke kt pa za 5 perov" (*tsk*tsk*tsk* - model si pumpa ego)

Dobr da mu nism svojih Skullcandy FMJ pokazu... 

Če ste se kdaj v mestu ozrli po osebkih, ki ignorirajo okolico tako, da si v ušesa potisnejo slušalke, ste lahko opazili, da so skoraj vse enake... Ampak od kje?

iPodi niso več le kvalitetni mp3 predvajalniki za tiste, ki vejo kaj hočejo (to ne pomeni, da si preserator s preveč dnarja, just to make sth clear), ampak so postali statusni simbol (omFg?!) ter modni dodatek (I can live with that...). Lastnika pa lahko, kot sem že omenil prepoznate po vpadljivih belih slušalkah s rahlo sivim odtenkom gume nekje proti koncu uhlja, ter belim kablom... Komercializacija pač. Takle mamo.

 Jaz originalnih iPodovih slušalk (ki sicer stanejo 30€) ne uporabljam več, ker sem jih nadomestil s prej omenjenimi Skullcandy, saj tako kvaliteta zvoka pri še bolj kvalitetnem predvajalniku pride bolj do izraza. Najbrž imam le jaz vedno nesrečo in mi slušalke niso bile usojene, ker se mi jih je že lepo število uničil - eden (lev/desni) od zvočnikov je ponavadi nehal delovati. Nekaj časa sem konektor obračal levo/desno, ter potiskal kabel v slušalko dokler niso povsem krepnile. Te pa ma, da trajajo :)

Briggs & Stratton 500 ccm, 15.5 KM, automatic

Ova nova kompjuterska mreža bi trebalo da počne sa radom ovog leta, čim kompanija CERN da zeleno svetlo. Nova tehnologija omogućiće prenos holografskih slika, onlajn igre za nekoliko hiljada igrača, kao i visokokvalitetnu video telefoniju po ceni lokalnog poziva. Pored bržeg prenosa podataka, zahvaljujući ovoj novoj tehnologiji, takođe će moći da se očuva i jedan posto ukupne količine informacija na našoj planeti, odnosno 15 miliona gigabajta (15 petabajta) podataka svake godine, što je bio jedan od velikih globalnih problema.

Ja iskreno jedva čekam to zeleno svetlo, jer je Grid nešto što valja doživeti :)

• Pārāk liela

  ...Vismaz priekš Asus M2NBP-VM CSM mātesplates. 24 cm! Ar vienu spraudienu tā mani atbrīvoja no 50% HDD portu (2 SATA, 1 IDE), jo naturāli iet tiem pāri tik zemu/tuvu, ka veiksmīgi tos nobloķē. Man paveicās, ka no četriem cietņiem viens joprojām sēž uz IDE - no kastes nācās izņemt tikai vienu SATA HDD, kuru izdevās piešķilt atpakaļ caur ārējo USB. Bet nu vispār baigi. Ja plānojat šo te grābt ciet - vispirms 7x nomēriet, vai tā vispār saies uz mātenieces un vai nenāksies kaut ko raut ārā.

• Jaudīga

  Ojēs. Ar veco 7600 GS nav pat runas par sacensību, 7600 tikko ir paguvis atsperties startā, kad 8800 jau dzer šampanieti uz pjedestāla. Labs piemērs - Guitar Hero III PC. Ar 7600, lai nebūtu jāspēlē tukšai zālei, grafika tika nogriezta uz minimumu - 640x480, un viss uz Low. 8800 uzliku 1600x1200 un visu uz maksimumu. Geimeri sapratīs.

• Cool n' Quiet

  Vismaz cik nu pa vienu dienu ir sanācis patestēt. Kad pirku, jau biju samierinājies, ka būs vēl viens veņķiks kastē un nāksies pieciest lielāku troksni. A skuju - pie pašas ieslēgšanās visi 3 ventilatori iebļaujas gandrīz skaļāk par spīkeri, bet BIOS ātri vien tos piebremzē un ekstra ventilatoru nedzird vispār (datorkaste man ir ~40cm attālumā no labās auss, ar atvērtu sāna vāku, plecu augstumā).

Īsumā tas arī viss. Cerams, ka tuvākajās dienās izdosies pasūtīt PlayStation 2 un tikt pie tā gana laicīgi, lai Vinterīnmu nedēļu aizvadītu godam! :)